Današnji mediji so orientirani na način, da iz vsakega dogodka poizkusijo narediti svetovno senzacijo. Če je novica ali zgodba slaba, jim gre dotično delo še toliko lažje od rok. Danes je strah namreč najbolj prodajana stvar pod soncem. To je mlin na vodo marsikaterim skupinam, med drugim tudi medijskim hišam, saj jim to prinese branje oz. gledanost, kar se v kratkem roku manifestira kot denar. Vedno več ga hočejo imeti, vedno hitreje ga hočejo imeti, zato nam slabe novice servirajo vedno bolj in bolj, in zato jih tudi napihujejo vedno bolj in bolj. Da se čim bolje in čim hitreje proda. Spoštovani bralec / bralka: če niste zadovoljni z novicam, ki vam jih vsakovrstni mediji vsakodnevno servirajo, se morate za to zahvaliti nenasitni želji po dobičku. Z drugimi besedami; za to se morate zahvaliti – kapitalizmu. Bistvo kapitalizma je, da z raznimi proizvodi (ki jih morate kupiti) odpravi vaše človeške pomanjkljivosti, vaše potrebe in strahove. Če se jih ne zavedate – nič hudega. Bo že kapitalizem poskrbel za to, da se boste presenetljivo hitro seznanili z njim. Če mislite, da niso nič posebnega, vam jih po že kapitalizem predstavil kot tragedijo in vas označil kot izobčenca. Če mislite, da ste na kapitalizem imuni, potem ste verjetno že padli v njegove kremplje pa se sploh ne zavedate. Take ima kapitalizem še najraje.
Tudi kapitalizem se zadnje čase kaže v medijih. Kar veliko ga je. Začenši s krizo, ki je zajela ves svet. Potem skozi javno obelodanjene strategije izhoda iz krize. Pa nato pokrizno obdobje in spremljanje izvajanja izhodnih strategij. Zdaj smo tu kjer smo. V kapitalističnih zgodbah, ki jih lahko spremljamo predvsem zadnje čase, lahko prepoznamo dva glavna igralca. Dolg držav in inflacija. Tokrat se bomo dotaknili slednjega.
Inflacija
Inflacija je dvig splošnih ravni cen. Vse postaja dražje. Z našo plačo si lahko privoščimo vse manj. Novice so tega polne. Najbolj udarne so podražitve v hrani in gorivu. V industriji cene surovin že nekaj časa letijo v nebo. Obstajata dva razloga za to povišanje cen. Prvi bolj pomemben od drugega. Vendar tudi drugega ni za zanemarjati.
Pvi razlog so ustvarile naše drage centralne banke s FEDom na čelu in Mr. Be(a)n -om na čelu čela. Ohlapna monetarna politika držav v zadnjem desetletju je trg dobesedno preplavila z novim denarjem, ki zato izgublja na svoji vrednosti. Naša kupna moč in naši prihranki pa izparevajo. Na drugi strani je presežek denarja seveda treba izkoristiti in finančne institucije to na veliko počnejo. Iščejo priložnosti na trgu in vstopajo z gigantskimi količinami denarja. Denar in s tem inflacija se tako prelivata tudi v druge države. Špekulacije so na obzorju, baloni tudi, to pa se počasi začenja kazati v cenah. In naših denarnicah…
Drugi razlog, pa je povečanje povpraševanja za ključnimi surovinami v državah v razvoju. Nafta, železo, cink, baker, aluminij, srebro, oglje so surovine, ki jih razvijajoče se države na veliko kupujejo in uporabljajo. Teh surovin ni v neomejenih količinah. Tudi obstoječa proizvodnja potrebuje nekaj časa, da se prilagodi dodatnem povpraševanju, pri tem pa ne smemo pozabiti niti strateško političnih interesov držav (Kitajska, ki je tretji največji proizvajalec srebra na svetu recimo že nekaj let srebra ne izvaža več). Cene se novim trendom seveda prilagajajo – in sicer predvsem navzgor. Za porabnike to pomeni dražje končne izdelke – od telefonov do avtomobilov; od računalnikov do pralnih strojev. Podjetjem, katerim se podražijo surovine ključne za poslovanje, pa grozi tudi zaprtje in odpuščanje delavcev, če ne uspejo znižati drugih stroškov, kar je pa pri splošnem dviganju cen izredno zahtevno naloga.
Temu se je težko zoperstaviti
Hrana?
Vzrokov za dvig cene prehrane je več. Kot prvega bomo ponovno navedli tiskanje denarja v FED (centralna banka Amerike) in z njim povezano špekuliranje iin odlivanje presežka denarja v razne sektorje in države. Za nekaj (deset) procentov dražaja hrana nas v Sloveniji ne bo spravila na rob preživetja. V zahodnem svetu za hrano v povprečju porabimo približno od 10 do 30 odstotkov celotnega prihodka gospodinjstva. V državah v razvoju pa je zgodba nekoliko drugačna. Tam strošek preharane predstavlja od 60 – 85 odstotkov celotnega prihodka (živijo z 2 dolarja na dan), in vsaka najmanjša podražitev prehrambenih izdelkov lahko pomeni socialno katastrofo. To je bil poglaviti vzrok za demonstracije v Tuniziji, in če temu dodamo še nekaj drugih vzrokov (nezadovoljstvo z vlado, ki jo je ravno tako postavila in podpirala Amerika) dobimo Egipt (v času pisanja je Mubarak ravnokar odstopil – bravo Egipčani!).
Razlog številka dve so naravne katastrofe, ki smo jim bili priča v zadnjem letu: velike poplave v Pakistanu, Braziliji in Avstraliji; požari v Rusiji in Ukrajini; so uničile veliko pridelka (Rusija in Ukrajina sta takrat celo prepovedale izvoz žita, da preprečijo pomanjkanje v lastnih državah), kar je kritično vplivalo na ponudbo na trgu.
Na to lahko dodamo še konstantno rast svetovnega prebivalstva, vedno manj obdelovalne zemlje, globalizacijo in odvisnost od uvoza ključnih izdelkov. Med pomembnejšimi je za izpostaviti vedno premožnejše prebivalstvo v hitro razvijajočih se državah, ki so od osnovne prehrane prešli na bolj raznoliko. Veliko vlogo igra tudi naraščujoča cena nafte, ki kmetom predstavlja velik strošek. In ko smo že pri gorivu, naj omenim, da le ta zadnje čase proizvodnji hrane konkurira veliko bolj direktno. Biogoriva, ki vedno bolj dobivajo na veljavi namreč proizvajajo iz koruze, krompirja in sladkornega trsa.
Hrana? Ali gorivo?
Posledice?
Zelo resne. Še posebej, ker v nekaterih primerih stopnjujejo ena drugo v t.i. spiralno gibanje, kar le še povečuje inflacijo. Delavci recimo zahtevajo višjo plačo, da obdržijo kupno moč. To le še poveča stroške proizvajanja, ki jih podjetje zopet prevali na potrošnike in cene so zopet višje. Podjetja v strahu pred povišanjem cen surovin agresivno kupujejo velike količin zalog, kar zopet poveča pritiske na ceno. Enako velja za potrošnike, ki se hočejo čim prej znebiti gotovine in pospešeno kopičijo razne dobrine (tudi hrano), kot ohranjalca vrednosti. Negotovost o prihodnji kupni moči odvzema pogum za kakršnekoli investicije in varčevanja, podjetja se pa vedno bolj osredotočajo na zaščito od inflacije, kot na kvaliteto svojih proizvodov in storitev.
Rešitev?
Ko je razlog povišanja cen prevelika količina denarja v obtoku, morajo centralne banke to regulirati z zelo rigoroznimi ukrepi, ki vedno terjajo visok davek. Prvi je višanje obvezne rezerve, ki jih morajo imeti banke, drugo je kupovanje državnih obveznic in s tem črpanje denarja iz obtoka, tretji pa je višanje obrestne mere. Slednji je najpomembnejši in s tem se srečuje marsikatera današnja vlada.
V razvijajočih se državah imajo problem inflacije zaradi pregrevanja gospodarstva (Kitajska 5%, Indija 10%, Brazilija 5%, Rusija 7%). Rast BDPja ni dohajala rasti denarja v obtoku in sedaj morajo države stvar umiriti, preden inflacija dobi popolni zagon. Kitajska in Indija sta že parkrat zvišale svoje obrestne mere, vednar najti pravo stopnjo je velika umetnost. Centralne banke se namreč srečujejo z dilemo. Višje obrestne mere predstavljajo težko sidro gospodarski rasti, saj zavira nadaljne investicije in potrošnjo. To je za vlade držav zelo boleče, saj najboljšega paradnega konja pač ne gre zavirati! Previdni posegi so tukaj bistvenega pomena, v vsakem primeru pa lahko v naslednjih letih pričakujemo nekoliko nižjo sopnjo rasti držav v razvoju.
Razvite države se srečujejo z bistveno večjim problemom. Če so vzhodne države tiskale denar zaradi dohajanja gospodarske rati, potem je zahodni svet to počel zaradi financiranja prevelike potrošnje in reševanje podjetij ter držav pred propadom (QE2 v Ameriki, reševanje Grčije in Irske v EU). Dilema zahodnih centralnih bank je bistveno težja, saj je na paleti preživetje ali bankrot celotne države (za razliko na vzhodu, kjer izbirajo le med višjo ali nižjo stopnjo rasti). Stopnja zadolženosti zahoda je v nekih državah takšna, da je prestrukturiranje neizbežno. Za zajezitev inflacije je dvig obrestnih mer nujen, vendar najbolj zadolžene države tega ne bi mogle prenesti, saj to še dodatno poveča njihov že tako visok strošek financiranja. Edina možnost za preživetje in plačilo dolga je dolgoročno visoka rast gospodarstva, česar pa še zdaleč ni na vidiku. V Evropi prevzeta politika zategovanja pasov in višanja davkov namreč že v kali zatre skoraj vsakršno možnost za pospešeno rast. Zadolžene pa niso samo države, temveč tudi podjetja in posamezniki od katerih mnogi le stežka držijo glavo nad vodo. Lahko si samo predstavljamo, kakšno ekonomsko juho dobimo, če k temu dodamo še par ščepcev povišanih obrestnih mer…
Kaj pa v primeru, ko se cene višajo zaradi povečanega povpraševanja in omejenosti surovin? V tem primeru se v bistvu ne da veliko spremeniti. Nafte je v zemlji toliko, kolikor jo je. Ravno tako drugih surovin. Vendar je kljub temu prihodnost s tega vidika nekoliko bolj svetla. Treba je najprej znižati odvisnost od tradicionalnih energentov, kar z veseljem opažam, da postaja že pravi trend. Investiranje v raziskave in razvoj na področju zelenih energij je postalo nuja, tudi zaradi državnih zakonov in omejitvah emisij. Izkoristek energije se je bistveno povečal in učinkovitost naprav se tudi izboljšuje. S tem bi se znižala tudi odvisnost (tako politična, kot ekonomska) od drugih, energetsko bogatih držav. Iskanje novih nahajališč nafte in drugih surovin bi sicer ublažilo inflacijske pritiske, vendar le kratkoročno. Razvoj novih materialov s podobnimi lastnostmi ali bistveno boljši izkoristek obstoječih bi bil bolj perspektivna dolgoročna rešitev. Za preharano velja podobno. Bolj učinkoviti namakalni sistemi v času, ko je pitne vode vse manj, boljši izkoristek obdelovalne zemlje, boljša zaščita pred zajedavci in insekti bi povečalo končni output pridelkov. Visoka tehnologija je ključ do cilja, ki ga ne bo lahko doseči, vendar je druga možnost bistveno manj privlačna: Novih vojn (za surovine in energijo) si ne želi nihče, predvsem pa bi z njo izgubile vse strani…
Razne Ekonomije 