Čudne stvari se dogajajo v deželi nam evropski, oz. le v Evro območju, če smo bolj natančni. Govorice se širijo. Temačne stvari se napovedujejo. O razpadu Evra govorijo. Kriza je in še vedno terja svoj davek. Premlevamo kdaj bo tega že konec. Nekateri konca ne vidijo pred koncem Evra. Drugi ta dva enačijo. Preden začnemo razmišljati o utemeljenosti teh govoric, poglejmo najprej kako se vse skupaj odvija.
O začetku krize smo že rekli nekaj besed, razložili smo tudi nekatere izraze za tiste, ki se ne spoznajo, bi pa radi razumeli. Zdaj pa poglejmo v kakšnem stanju je evropski pujsek (Portugal Irska Grčija).
Globalna recesija je prikazala marsikatere napake v poslovanju. V območju Evra je bila prva žrtev bivša antična država.
Mislim, da boš tudi ta ščit moral dati...
Kvazi bogovi Olimpa se že tisočletja igrajo zelo človeške igre spletkarjenja in zamer (namesto, da nekoliko nižje – ravno tako zelo človeško – uživajo na plažah) in očitno so jim španske limonade še vedno zelo znane. Evrska (in morda tudi evropska) pandorina skrinjica je bila namreč odprta ravno v Grčiji. Sedem križev in težav se je nemudoma vsulo iz nje in Grčija kar naenkrat ni zmogla več odplačevati svojih obveznosti. Do bankrota Grčije je prišlo, ker le ta ni kontrolirala svoje javne porabe (torej državne potrošnje). Živeli so na visoki nogi, veliko trošili in se zadolževali, imeli so celo legijo javnih uslužbencev, ki so imeli naravnost smešno ugodne delovne pogoje (torej delali niso nič, za to pa so prejemali zelo visoke plače in imeli so celo beneficiran delovni staž), kotrola nad davčnimi prilivi pa je skoraj neobstoječa (kar pomeni masivno izogibanje plačevanju davkov). Tak sistem seveda ni dolgoročno vzdržen in veliki Zevs se je moral spustiti z Olimpa in peš iti do Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ter zaprostiti za bail out (finančno pomoč). Iger je bilo preveč, kruha pa premalo. ECB je rekla da ni blema, vendar le pod pogojem, da Zevs spravi javne finance pod kontrolo, za kar je potrebno sprejeti cel kup skrajno nepriljubljenih varčevalnih ukrepov. Ker Zevs druge možnosti ni imel, je predlog nejevoljno sprejel, od jeze pa jim je podtaknil svojo pandorino skrinjico in odšel domov, kjer ga je na ulicah pričakala razjarjena množica javnih uslužbencev, katere je prej sam zaposlil in tako lepo razvajal.
Na pandorino skrinjico je nekoliko kasneje neletel irski škratek okrašen z vsemi mogočimi deteljicami in ker se mu je tisti dan (tako kot vsak drugi) zdelo, da ga spremlja sreča je skrinjico pograbil in odprl…
Pa tako dobro je kazalo
Irska je imela nekoliko drugačne težave,kot Grčija. Njene javne finance so bile čisto ok. Pred krizo je doživljala pravi gospodarski razcvet. Do potankosti je prevzela ameriški model in uspeh je bil zagarantiran. Celo v taki meri, da je irskega škrata nekdo poimenoval keltski tiger in ime je kar ostalo, saj je dobro opisovalo takratno irsko ekonomijo. Nato je prišla kriza… In vse spremenila… Odgrnila je ceneni zastor in pokazala pravo sliko. Gospodinjstva so bila prezadolžena, banke so bile prezadolžene, vsi pa so bili vezani na nepremičninski balon. Ki je počil.. Številna podjetja in banke bi morale propasti, gospodarstvo bi nazadovalo in padlo v recesijo, ter se postopoma ponovno začelo pobirati. Vendar je irska vlada naredila neumnost, ki si jo niti škrat, ki misli da je tiger ne bi smel privoščiti. Namreč, ko nekatere banke propadejo, ljudje začnejo paničariti in bi izvedejo t.i. bank run. Torej vsi bi pohiteli, da iz bank dvignejo svoje prihranke, preden še kakšna propade. Ker se je vlada tega ustrašila (če bi do tega prišlo, bi to potegnilo v pogrom še tistih nekaj zdravih finančnih inštitucij, kar jih je ostalo) je, da bi preprečila paniko, vsa ponosna izjavila, da bo jamčila za VSE obveznosti svojih bank… (?!). S tem bi množica v bankah pustila vsaj toliko denarja, kot ga je potrebno za poslovnje gospodarstva. Vendar banke v času razcveta niso poslovale po nobenem kodeksu. Zaslepljeni od hitrega dobička so razum že zdavnaj vrgli v najtemnejši in najbolj prašen kot svoje davno pozabljene shrambe. Na vrat na nos (on the neck on the nose) so se namreč vpletale v nepremičninske posle in hitro se je pokazalo, da država ne zmore pojesti gore obveznosti v katero so se zakuhale irske banke. Nekdaj čisto zdrave javne finance so tako čez noč postale gnile paprike. ECB je dobila še en obisk. Tokrat je bil to mucek, ki je bil včasih tiger, zdaj pa je končno spet priznal da je le ubogi škratek. Sreči se je odrekel, deteljico pojedel, pandorino skrinjico pa preklel in odvrgel.
Zadnji nesrečni prejemnik skrinjice je bila Portugalska. Le ta ima seveda svoje lastne probleme s katerimi se mora spopadati.
Bo treba še kaj drugega znati
Njena težava ni bila v dolgu države. Ta je bil sicer visok, vendar še zdaleč ne tako, kot Grški. Zloma nepremičninskega trga niso imeli in portugalske banke niso bile tako nepremišljene kot irske. Težava Portugalske je v tem, da se rast njihovega BDP že skoraj desetletje giblje v povprečju okrog komaj enega procenta (1%). Deficit pa se nabira in je iz leta v leto večji. Težava je torej kronična nekonkurenčnost gospodarstva in nezmožnost izpeljati reforme okorelega trga dela – torej znižati stroške dela, povečati fleksibilnost trga in predvsem povečati produktivnost. Če povemo še, da je Portugalska izpostavljena predvsem nizkotehnološkim panogam (tekstilna) v katerih zadnja leta absolutno brilijira Kitajska in druge države v razvoju, potem so obeti za okrevanje Portugalske še toliko slabši. Trg obveznic se je teh težav zavedal in je to vračunal v svoje cene, katerih si pa Portugalska ni mogla več privoščiti. Naslednja logična postaja so bila vrata ECB.
Zaenkrat še ne kaže, da se bo ura ustavila
Tovrstno financiranje perifernih držav seveda ne mine brez posledic za stabilnost evra in celotnega evro območja. Vodijo se razgrete politične debate (Nemčija), protesti se vršijo v prizadetih državah, tudi glava se včasih izgubi in zahtevajo se neproduktivne rešitve (Irska naj bo dvignila davčno stopnjo na dobiček). Evro izgublja na vrednosti – vse postaja dražje. Vendar najhujše nas mogoče šele čaka. Zaenkrat na zatožni klopi sedijo Zevs, ne tako tigrasti škrat in Luis Figo. Vendar vsi s strahom pričakujejo novega gosta in sicer je to španski matador, ki se bo vsak čas namesto z bikom začel bosti z medvedom, kateremu pa ne bo kos ne on, ne Nemčija in ne cela Evropa skupaj. Vendar ima matador še nekaj časa za premislek in upamo lahko, da ga bo dobro izkoristil. Vendar najnovejša nevarnost zaradi katere se znova stresajo finančni krogi, ne prihaja od morebitnega bail outa še kakšne druge bankrotirane članice, temveč se zopet vračamo na začetek. Zevsa pestijo zelo resne težave, iz katerih se mogoče ne bo mogel izkobacati kljub vsej svoji (kvazi) božanskosti. Govori se namreč, da Grčija posojila kljub vsemu ne bo mogla vrniti in sedaj se delajo razno razni pomožni scenariji – vsi po vrsti temni kot noč. Nekateri gredo celo tako daleč, da napovedujejo razpad Evro območja, kot ga poznamo danes. Kar je še najhujše je, da njihove ideje morda sploh niso tako neutemeljene! Vendar o razlogih za nezmožnost Grčije da vrne dolg in kakšne posledice ima to lahko za Evropo bomo pisali naslednjič. Do takrat pa zelo previdno s svojimi naložbami.
Razne Ekonomije 