Zakaj je prišlo do svetovne finančne krize (2007 – 2010)?

V zadnjih nekaj letih smo lahko priča propadom številnih velikih podjetij, visoke stopnje brezposelnosti, strmoglavljenju delniških indeksov ter fiskalnih politik centralnih bank, ki so države pipreljali na rob bankrota. Posledice velike finančne krize so zarezale globoke brazde v svetovni ekonomski sistem in kot kaže slabih novic še ni konec. To je dogodek svetovnih razsežnosti in prav je, da razumemo razloge za njen nastanek. Začetek krize se povezuje s pokom nepremičninskega balona v ZDA. V istem kontekstu se omenja še prezadolženost podjetij in nesolventost bank do katerega je prišlo zaradi pohlepa in pokvarjenosti finančnih inštitucij. Vendar, če hočemo dobro razumeti razloge za nastanek krize, je nujno da poznamo povezavo med posameznimi elementi.  Pok nepremičninskega balona je le logična vsota vseh preteklih dogodkov, ki so postopoma dodajali svoj delež k tej veliki finančni polomiji. Vzroki za finančno krizo so se začeli dolgo pred tem. Nepremičninski balon je bil le pika na i, ki je dokončno prevagnil tehtnico na stran katastrofe. Spoznajmo se torej s tem balonom. Nastal je zato, ker so se cene nepremičnin v ZDA v zadnjem desetletju (1997 – 2006) podražile za celih 124%. Gradnja nepremičnin ni dohajala občutno večjega povpraševanja in zato so cene rasle do točke, kjer več niso imele nobene osnove (ko jih primerjamo z ekonomskimi kazalci, kot so povprečni dohodek gospodinjstev, cene najema nepremičnin, strošek gradnje, itd.). Ko so cene dosegle svoj vrh v sredini leta 2006, je sledil velik popravek cen navzdol.  Poglavitno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je, zakaj so se zahteve po nepremičninah nenadoma tako strmo povečale, da so pognale cene v nebo? Odstotek lastništva nepremičnin v ZDA je skočil iz 64% v letu 1994 ( in je bil praktično na isti ravni vse od leta 1980) na skoraj 70 % v letu 2004. Ko ugotovimo vzrok za višjo stopnjo povpraševanja po nepremičninah, bomo razumeli tudi zakaj je do poka balona in s tem do svetovne krize moralo priti. Dejavnikov, ki so pripeljali do povečanega povpraševanja po nepremičninah je bilo več. Tukaj bom predstavil le tiste, ki so bili po mojem mnenju ključni.

Dejavniki finančne krize

• Za sami začetek krize in kasneje za njen obseg igrajo ključno vlogo ameriški državni organi. Začetek so sprožili s poizkusom urejanja trga s čimer so hoteli večjemu številu ljudi omogočiti lastništvo nad nepremičninami. To so različne administracije skozi desetletja delale postoma, korak za korakom. Eden večjih premikov na tem področju se je zgodil leta 1977, ko so sprejeli zakon, ki naj bi preprečil vsakršno diskriminacijo bančnih uslužbencev do prosilcev za kredit. Na ravnanje banke se je sedaj lahko pritožil vsak in če so organi ugotovili, da je do diskriminacije prišlo, so bile kazni zelo stroge. To se na prvi pogled ne sliši tako zgrešeno, še posebej, ko vemo, da so (bile) rasne diskriminacije v Ameriki veliko bolj očitne kot drugod. Vendar za banke je to pomenilo, da so morale začeti dajati kredite tudi prosilcem s slabšimi dohodki, kar je za banke pomenilo predvsem večjo izpostavljenost tveganju, da posojilo ne bo vrnjeno. Z leti se je pritisk vlade na velike finančne institucije večal (Fannie Mae, Freddie Mac) tako da so morale vedno bolj popuščati. Zahtevani kriteriji za odobritev kredita so se nižali, višina potrebnega predujma se je tudi nižala, dokler ni bil leta 2003 sprejet zakon, ki je celo omogočal subvencioniranje predujma s strani države. Vsi ti ukrepi so omogočali lažjo pridobitev kreditov za nakup nepremičnine; tudi tistim z nižjimi dohodki. Povpraševanje po nepremičninah se je tako povečalo in temu se je trg odzval s povišanjem cen.

• Drugi zelo pomemben dejavnik, ki je vplival na povečanje povpraševanja po nepremičninah v ZDA je bil t.i. dot.com bubble, ki je počil leta 2000, ko je index NASDAQ padel za celih 70%. Veliki  investitorji, ki so v letih pred pokom balona na veliko investirali v hitro rastoča internetna podjetja so naenkrat ostali brez možnosti za investiranje in zaslužek. Svoj denar so potegnili iz borze, ki je postala vroče blago in začeli so iskati nove, varnejše investicijske možnosti. Priložnost so videli na trgu nepremičnin, ki je že nekaj let konstantno rastel. Ogromne količine denarja so se tako zlile v nepremičninski sektor, kar je bistveno pripomoglo k še dodatnemu zvišanju cen nepremičnin.

• Pok dot.com balona, razni podjetniški škandali in špekulacije ter napad na dvojčka 11. septembra so močno spodkopali ameriško ekonomijo. Z namenom spet oživeti trg, je predsednik FEDa Alan Greenspam leta 2003 znižal obrestno mero na vsega 1%, kar je bilo najnižje v zadnjih 45 letih. Z drugimi besedami, dolgoročna bančna posojila niso bila v zadnjih 45 letih še nikoli tako poceni. Ljudje, ki si posojil niso mogli nikoli privoščiti so sedaj v vrstah čakali pred banko. Povpraševanje po nepremičninah se je še dodatno povečalo in cene le teh so zopet poskočile.

• Leta 2004 je Busheva administracija zabila še zadnji žebelj v krsto ameriškega gospodarstva. S spremembo pravil o obveznih rezervah so petim največjim finančnim institucijam pustili proste roke pri dodatnem zadolževanju za vlaganje v sklade vezane za nepremičnine. Ko je kriza udarila so tri od teh petih institucij bodisi propadle, bodisi so jih pokupile druga podjetja ali država.

Vsi ti dejavniki so torej pripomogli k večanju povpraševanja po nepremičninah do kritične točke. Pok balona je bil neizogiben, čeprav še zdaleč ni bilo videti tako, saj so posli z nepremičninam dobesedno cveteli. Posamezna svarila so ignorirali in se jim posmehovali. Ko pa je balon dokončno počil, so bile posledice veliko hujše, kot je kdorkoli lahko pričakoval. Izkazalo se je, da so cvetoči ameriški nepremičninski trg hoteli izkoristiti tako rekoč vsi, ki so imeli nekaj pod palcem. Banke, velike finančne institucije, podjetja, posamezniki in celo druge države. To pa jim je bilo omogočeno z raznimi kompleksnimi finančnimi inštrumenti.

Kako deluje finančni sistem

Ena od velikih finančnih institucij od banke kupi nepremičninsko posojilo, tako da sedaj ona dobiva mesečna plačila od kreditojemalca. Na isti način kupi na tisoče drugih posojil (v milijardah dolarjev) in iz tega ustvari vzajemni sklad, katerega ponudi na trgu. Točke vzajemnega sklada so seveda vezane za nepremičnine (tako, kot so recimo lahko vezani za energijo, tehnološka podjetja, surovine, itd.) in lahko jih kupi skoraj vsak. Zaradi privlačnosti nepremičninskega trga je bil tovrsten sklad investicijska priložnost za vse; tako za posameznike, kot za velika podjetja in miljioni so se začeli stekati v te sklade. Uspeh sklada je bil odvisen od kreditojemalcev in njihove sposobnosti odplačevati mesečne obroke za svoje hiše. Dokler jim je to uspevalo in je nepremičninski trg rastel, so vsi bajno bogateli (vrteli so se trilijoni dolarjev). In tukaj prideta na vrsto človeški pohlep in pokvarjenost. Hiter in lahek donos je zameglil um številnim ljudem in vsi so hoteli izkoristiti priložnost. Besedi kot sta treznost in varnost kar naenkrat nista bile nič drugega, kot le ovira na poti do zaslužka. Banke so začele nepremičninska posojila dajati dobesedno vsakemu, ki je potrkal na vrata. Posojila družinam za katere bi z veliko gotovostjo predvideval, da jih ne bodo mogla odplačevati (sub prime mortgage) so se silovito povečala (marca 2007 je bilo takih posojil za 1.3 trilijone, 80% teh so bile s spremenljivo obrestno mero). Investicijske banke so se do vratu zadolževale in vlagale v nepremičninske sklade. Vsi so poslovali na meji svojih zmogljivosti. Dokler so nepremičnine šle za med to ni bilo toliko pomembno, saj so vsi (zmotno) pričakovali, da bodo investirano vedno hitro dobil nazaj. To se je tako tudi odvijalo, dokler so družine plačevale svoje obroke. V primeru, da kakšna družina ni mogla odplačevati posojila, so banke zaplenile hišo, ter jo brez večjih težav prodali drugemu, saj je bilo povpraševanje veliko. Vendar so se zaplembe domov v zadnjih letih pred krizo zelo povečale, kar niti ni bilo čudno, če vemo, da so ljudje dobivali posojila skoraj brez vsakršnih dokazil o kreditni sposobnosti. Leta 2004 je FED zopet začel dvigati obrestno mero in to je bil velik korak v smeri katastrofe. Kot že omenjeno je imelo 80% kreditno slabo sposobnih družin spremenljivo obrestno mero. Kar je pomenilo, da ko je FED začel dvigati obrestne mere, so se s tem povišale tudi obresti na posojila in s tem višina mesečnega obroka. Družine z zelo nizkimi dohodki niso mogle več odplačevati kredita in so bile primorane hišo prepustiti banki. Takih primerov je bilo vedno več in banke so imele že kar nekaj zaplenjenih hiš. Poleg tega se je trg nepremičnin že ohlajal. Povpraševanje po precenjenih nepremičninah se je manjšalo, gradbena podjetja so v času razcveta trg preplavila z novimi hišami in ponudba je bila po dolgih letih spet večja od povpraševanja in cene so začele padati. Prezadolžene finančne institucije so tako obtičale s hišami od katerih niso imele nobenega prihodka, niso jih pa imele več komu prodati. Poleg tega je vrednost teh hiš začela padati tako da tudi ob morebitni prodaji niso mogle več dobiti dovolj denarja, da poravnajo svoje obveznosti. So pa nižje cene ustvarile še en fenomen. Tudi tistim družinam, ki so lahko odplačevale svoja posojila, se je vrednost hiše znižala. Sedaj so obtičali s posojilom, ki je bilo veliko višje, kot je bila vrednost hiše. To se jim seveda ni zdelo smiselno in so tudi oni začeli bankam in drugim ustanovam puščeti prazne hiše, čeprav so obroke lahko plačevali. Ko so družine prenehale s plačevanjem mesečnih obrokov za svoje hiše, se je tok denarja, ki je ključen za tak sistem, prekinil. Banke so obtičale s slabimi posojili, katerih niso mogli več nobenemu prodati. Velike finančne institucije, ki so tržili svoje nepremičninske sklade, so obtičale z brezvrednimi nepremičninami, katere niso ustvarjale nobenega prihodka, pa še prodati jih niso mogli nikomur. Vrednost točke nepremičninskega sklada je strmoglavila in investitorji, ki so se masovno zadolževali so ostali brez dobička ter z ogromnimi dolgovi, katerih niso mogli poplačati. V te tretje sodijo tudi velike državne organizacije, ki so imele vložene na trilijone dolarjev.

Posledice

Na udaru so bila najprej podjetja iz gradbenega sektorja ter investicijske banke povezane z nepremičninami. Slednje so sedaj imele v svoji lasti milijarde dolarjev posojil, katerih ni nobeden vračal. Niso mogle več dajati novih posojil, kar pa je bistveni vir dohodka za banke. Začele so bankrotirati ena za drugo (Lehman Brothers, Merrill Lynch, Fannie Mae, Freddie Mac, Washington Mutual, Wachovia, in AIG), kar je pripeljalo do kolapsa t.i. shadow banking system (SBS), ki je bil po pomembnosti skoraj na istem nivoju kot tradicionalne banke, saj je ravnotako posojal denar podjetjem in s tem doprinašale h gospodarstvu. Ko je SBS propadel, je bil to za ameriško ekonomijo hud udarec, saj se je trg posojil zmanjšal skoraj za tretjino. Tradicionalne banke niso imele dovolj kapitala, da bi zapolnile to luknjo. Potrebovali bi namreč leta močnih in stabilnih prihodkov, da bi lahko zadostile takemu obsegu povpraševanja. Poleg tega banke niso bile več tako naklonjene h kreditiranju podjetij, čeprav so bile nekatere relativno stabilne. Strah pred posledicami krize in s tem averzija do tveganja sta močno vplivala na prakso kreditiranja. Posojila pa so olje v motor gospodarstva vsake države in ko trg posojil zamrzne, se posledice čutijo v vseh panogah ekonomije, saj primanjkuje kratkoročnih kreditov ključnih tako za premostitve trenutnih likvidnostnih težav, kot za financiranje investicij in s tem rast podjetja. Finančne težave, ki jih je imel gradbeni, bančni in kasneje avtomobilski sektor so pripeljale do odpuščanja in s tem do visoke stopnje brezposelnosti (v času pisanja je bila okrog 10%). Zmanjšani družinski dohodki pomenijo manjšo potrošnjo, kar vpliva na nižje prihodke in slabše nadaljne investicije podjetij. Zaradi slabih poslovnih rezultatov so podjetja začela prodajati svoja sredstva, da so poplačale svoje obveznosti.  Delniški indeksi so padli, cene nepremičnin so se znižale za 20 in več odstotkov, BDP se je skrčil na komaj zaznavno rast. Ameriško dospodarstvo je izgubilo okoli 10 trilijonov dolarjev sredstev. Podobno se je dogajalo tudi v Evropi, kriza pa se je najbolj poznala v t.i. PIGS državah, od teh še posebej v Grčiji.

Odzivi na krizo

Ameriški FED je gospodarstvo stimuliral s finančno inekcijo v vrednosti 1000 milijard dolarjev z namenom ublažiti posledice krize. S tem je vlada predvsem kupila slaba nepremičninska posojila bank ter jih s tem nekoliko razbremenila. Skupaj s tem so obrestne mere spustili na najnižjo možno raven. Finančni stimulus naj bi:

• Odpravil kreditni krč
• Vlil zaupanje v finančni sistem
• Spodbudil gospodarstvo
• Povečal likvidnost podjetij

Finančna spodbuda je med strokovno javnostjo požela različne odzive. Kritiki so opozarjali predvsem na možnost hiperinflacije ameriškega dolarja in držanja pri življenju t.i. ”zombie podjetij”, ki predstavljajo le finančno luknjo brez dna. Poleg tega pravijo, da rešitve iz finančne krize ne morejo doseči z metodo ”klin se s klinom zbija”. Glede to, da je ravno prevelika zadolženost pripeljala do recesije, bi morali rešitev iskati v zmanjšanju zadolževanja, ne pa v spodbujanju le tega. Sedaj smo v letu 2010. Vplivi finančnih spodbud že počasi kopnijo, vendar nič ne kaže, da se bo Amerika kmalu izkopala iz recesije. Cene na trgu nepremičnin še vedno padajo, povpraševanje po hišah se še vedno ni ponovno ogrelo. Brezposelnost je še vedno na visokih 10%, novih delovnih mest pa kar ni na spregled. Delniški indeksi se še vedno niso stabilizirali v vsaj delno bikovski trend, zadnje analize in napovedi pa ne dajejo nič kaj veselo sliko.  Okrevanje ameriškega gospodarstva očitno ne bo tako hitro, kot so vsi potiho upali…

//