Politični nemiri na Bližnjem Vzhodu imajo lahko silne ekonomske posledice za cel svet, saj drastično povečujejo možnost stagflacije – smrtne kombinacije upočasnjene gospodarske rasti in visoke inflacije. Stagflacija bi svetovno ekonomijo pahnila v še eno težko rundo recesije in to v času, ko se je ravno začela pobirati od posledic najhujše krize v zadnjih desetletjih.
Države Bližnjega Vzhoda imajo namreč to (ne)srečo, da je večina črnega zlata lociranega na njihovem ozemlju. Skladno s tem jim je v roke potisnjeno glavno stikalo svetovnega gospodarstva s katerim se trudijo ravnati kar se da previdno. Njihovi demokratični zavezniki jim pri tem seveda velikodušno pomagajo s svetovanjem o izboru najbolj primernih voditeljev. Politična situacija je spominjala na dobro premešano steklenico Coca Cole na kateri jim je dolgo časa uspevalo držati pokrov. Vendar kljub vsem prizadevanjem niso uspeli preprečiti posameznih penastih izbruhov. Kadar koli je prišlo do nemirov je cena nafte poskočila in bili smo priča recesiji.
Cena nafte je tudi v zadnji krizi leta 2008 odigrala svojo vlogo ko je s ceno 148 $ na sod izvedla
coup de grâce že tako krhki ekonomiji katero so pretresali močni finančni šoki. Ni nujno, da se bodo vstaje razširile po celotnem Bližnjem Vzhodu, vendar nam protesti, ki se odvijajo v Bahrainu, Alžiriji, Omanu, Jemnu, Siriji in Jordanu pravijo, da se stvar le ne bo tako hitro pomirila.
Cena nafte se je že pred arabsko vstajo povzpela na 80$ – 90$ na sod ne le zaradi povečanega povpraševanja energetsko žejnih držav v razvoju, temveč tudi zaradi likvidnostnega toka, ki se je pretakal po svetovnih trgih in iskal dobrine, surovine in investicijske priložnosti. Prišel je seveda iz razvitih držav zahvaljujoč skoraj ničelnim obrestnim meram in finančnim stimulusom. Omejena in neelastična ponudba nafte je seveda še en razlog volatilnim cenam. Če se grožnja zmanjšane oskrbe z nafto razširi onstran Libije, bo to močno zabrenkalo na ‘fear factor’ in priča bomo trendu pospešenega kopičenja državnih zalog in s tem spiralno višanje cene. Dražja nafta ima seveda lahko številne neugodne posledice na svetovno gospodarstvo.
Kot prvo, se bodo inflacionarni pritiski v gospodarsko že tako pregretih razvijajočih se državah stopnjevali, saj gorivo in hrana tam predstvaljata kar dve tretjini vse potrošnje.
Kot drugo bodo višje cene posebej težko udarile razvite države, še posebej velike uvoznice nafte, saj so se z veliko težavo prebile (prebijajo) iz recesije in se soočajo z zelo plitkim oživljanjem svojega gospodarstva.
Kot tretje bodo višje cene nafte znižale zaupanje investitorjev in povečale averzijo do tveganja, kar bo pripeljalo do popravkov na borzah. Tudi zaupanje potrošnikov in podjetnikov
se bo znižalo, kar bo še dodatno prispevalo k znižanju povpraševanja in gospodarske rasti.
Če se cene nafte dolgo obržijo na trenutni ravni, kaj šele da se dvignejo na nivo iz leta 2008, bo to močan udarec za razvita gospodarstva in mnoga utegnejo zdrsniti nazaj v recesijo. Globalna rast se bo upočasnila in inflacija bo rasla.
Kratkoročno se proti temu da narediti bore malo. Saudska Arabija, kot edina članica OPECA z presežkom zmogljivosti bi morala povečati svoj output. Države z lastno produkcijo nafte bi se morale bolj zanesti na svoje kapacitete in tako znižati povpraševanje po nafti iz bližnjega vzhoda. Dolgoročno je rešitev seveda v alternativnih virih energije, vendar to lahko traja desetletja. Ker sta hrana in energija ključni ne le za ekonomsko, temveč tudi za socialno in politično stabilnost, mora prevladati tista politika držav, ki zmanjšuje volatilnost cen primarnih dobrin. Čas za dejanja in spremembe je sedaj in rešitev obstaja le in samo v dogovorjeni skupni politiki največih akterjev: USA, EU, Kitajske in Zalivskih držav.
Vir: Nouriel Roubini
Razne Ekonomije 