Stopnja rasti BDPja v Nemčiji je bila v letu 2010 celih 3.6%, kar je največ od leta 1990. Samo za primerjavo, v ZDA je bila stopnja rasti 2.8%, povprečje EU pa komaj 1.8%. Nemci so izgleda ugotovili formulo za uspeh v pokriznem obdobju. To je zagotovo nekaj, kar si želijo vsi. In opazovati nemčijo kako suvereno hiti mimo vseh je vredno občudovanja, čudenja in seveda tudi kančka zavisti. Vendar nemški uspeh še zdaleč ni tako samoumneven, kot se morda zdi. Za uspeh nemškega gospodarstva v letu 2010 je kriv izvoz in sicer predvsem v Kitajsko in ZDA. In ravno to je odskočna deska za tiste, ki hočejo poenostaviti uspeh Nemčije, češ da ima srečo, da proizvaja ravno tisto, kar ti dve državi sedaj največ potrebujeta. In ko pregledamo statistiko izvoza (povečal se je za več kot 20% v primerjavi z letom poprej) zlahka pozabimo, da je ta uspeh rezultat desetletnega trdega dela, odrekanja in seveda (politično) težkih odločitev.
Še pred dobrim desetletjem je bilo nemško gospodarstvo preveč okorelo za tak uspeh. Velika podjetja so zaostajala za svetovnimi celo v panogah v katerih je bila Nemčija tradicionalno močna. Japonska Toyota je postajala največji proizvajalec avtomobilov, ameriški GE pa je bil zapečaten, kot najvčečje industrijsko podjetje na svetu. Medtem pa so bile nemške korporacije globoko omrežene v lastništvu največjih bank, ki so predvsem varovale svoje managerje pred delničarji in sovražnimi prevzemi (vam je to kaj znano?). Proizvodna panoga je kazala vse znake hitre selitve v vzhodno Evropo in Azijo. Storitveni sektor je bil prekomerno reguliran in stopnja nezaposlenosti je bila kronično visoka. Poleg tega pa je bil strošek dela višji od povprečja EU (tudi s tem se lahko identificiramo, predvsem zaradi visokih davkov).
Slika sedaj je seveda bistveno drugačna. VW hoče do leta 2018 postati največji proizvajalec avtomobilov, industrijski del Siemensa je večji, kot je tisti od GE, BASF se širi doma in v tujini, čeprav proizvodnja kemikalij globalno upada. Prepletenega lastništva bančih holdingov ni več (kdo je pa pri nas kupil najnovejšo izdajo delnic NKMB) in podjetja sedaj skrbijo predvsem za interese lastnikov (zaposleni in drugi imetniki deležev imajo bistveno manj besede pri odločanju). Direktorji so ustavili operacije, ki niso prinašale zadovoljivih rezultatov in se osredotočili na rast – velikokrat predvsem v tujino. Siemensov cilj je bil včasih ohraniti službe v Nemčiji, sedaj pa 2/3 zaposlenih prihaja iz tujine.
Kaj je pod pokrovom?
Glavni motor nemške ekonomije je t.i. Mittelstand. Legija majhnih in srednje velikih podjetij, po večini družinsko vodenih in visoko specializiranih. Če je kakšen proizvod najbolje narejen s kakšnim strojem, potem je bil ta stroj najverjetneje nerejen v majhnem mestecu v Nemčiji. Industrijski stroji so namreč posebnost Mittelstanda. Vendar ta beseda danes opisuje predvsem filozofijo vodenja, kot pa velikost podjetja. Marsikateri zasebni Mittelstand je večji od nekaterih podjetij, ki kotirajo na borzi, pa vseeno za sebe pravijo, da gojijo vrednote Mittelstanda, kot so pozornost do majhnih detailov, finančna umerjenost, in dobro sodelovanje med vodstvom in delavci. Poleg tega so tudi dobro izkoristila globalizacijo in poleg proizvodov so začeli izvažati tudi proizvodnjo, kar jim je omogočilo, da so znižali stroške dela, ki so bili v Nemčiji izredno visoki. Glede tega je Nemčija naravnost blagoslovljena, saj je idealno situirana med bivšim komunističnim blokom, kjer je dobila dostop do cenejše, vendar še vedno dobro izobražene delovne sile.
Fleksibilnost je ključna
Poceni delovna sila pred vrati je pomagala znižati ceno dela tudi doma. Lahkotnost s katero se delovna mesta lahko preselijo je nemškim podjetjem dala večjo pogajalsko moč pri plačah, kar je tudi razlog, da so realne plače v v Nemčiji bile nespremenjene zadnjih deset let medtem, ko so se v ostalih državah EU zviševale. Delodajaleci so s sindikati sklenili dogovor za fleksibilen delovni čas (kar pomeni, da se je delalo dlje, ko je bila za to potreba in da so bili doma, ko dela ni bilo). Veliko zaslug za hiter gospodarski odskok gre na račun prejšnje vlade. Shroder je namreč vpeljal skrajno nepriljubljene, t.i. Hertz reforme, zaradi katerih se, med drugim, ni več toliko splačalo biti doma in živeti od socialnih prejemkov. Delavci, ki so dopustili to fleksibilnost in omejitev dohodka so zato obdržali službo celo med najglobjo recesijo, ko je večina podjetij odpuščala delavce. Firme inženiringa so se morale spopadati s četrtino manjšim povpraševanjem, pa so kljub temu odpustili le 8% delovne sile. Stroški in tveganja z ohranitivijo delovne sile je deloma krila tudi država, vendar so vztrajali pri tem modelu, ker so bili prepričani, da se bo svet zelo kmalu ponovno zagrel za nemške proizvode. In ko se je to tudi zgodilo, so bili Nemci v super start poziciji, da povečajo obseg proizvodnje, saj so obdržali kader, ki je do potankosti poznal delovni proces!
Pri vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti neverjetne sposobnosti Nemcev da izvohajo niše, kjer je konkurenca najmanj silovita. Podjetja prodirajo in osvajajo tržne deleže, to pa jim uspeva le tako, da brilijirajo v panogah, ki zahtevajo konstantne izboljšave in inovacije. Država pri tem pomaga s široko raziskovalno infrastrukturo z milijardnim budžetom. Kadarkoli podjetja potrebujejo pomoč pri raziskovanju, se lahko obrnejo na njih.
Kljub vsemu, pa pot naprej ni tlakovana in na Nemčijo prežijo številne nevarnosti. Storitveni sektor je še vedno slabše razvit in mnoge nemške banke so preveč izpostavljene trgu nepremičnin, ki se še vedno ni do konca sesul. Izvoz je najmočnejše gonilo nemškega uspeha, vendar se kaj lahko zgodi, da se prevelika izpostavljenost izvozu maščuje. Če se stopnja rasti na vzhodu zmanjša, bo to hud udarec za nemško gospodarstvo.
Nemčija si je sedaj kupila nekaj izredno dragocenega časa, še posebej, ker ni imela zloma nepremičninskega trga. Poleg tega jim je uspelo obdržati javne finance ves čas pod kontrolo, kar jih postavi v zelo dobro štartno pozicijo v boju proti morebitnim prihodnjim ekonomskimi negotovostmi (še kakšen bail out bankrotirane evropske države).
Razne Ekonomije 