Finančna situacija v Evropi za TELEBANE

Dne 12.9.12 se je postavil mejnik, ki bo močno vplival na način reševanja finančne krize. Ne, ne govorim o predstavitvi novega Applovega telefona 5. generacije, temveč o razsodbi nemškega ustavnega sodišča, da je ustanovitev ESMja v skladu z njihovo ustavo, kar je prižgalo luč ustanovitvi zloglasne bančne unije. Kaj vse to sploh pomeni?! ”Pravšnji čas za nov blog post”, sem si rekel.

Evrski pujsek (PIG), ki pa ni šparovček

Čudne stvari se dogajajo v deželi nam evropski, oz. le v Evro območju, če smo bolj natančni. Govorice se širijo. Temačne stvari se napovedujejo. O razpadu Evra govorijo. Kriza je in še vedno terja svoj davek. Premlevamo kdaj bo tega že konec. Nekateri konca ne vidijo pred koncem Evra. Drugi ta dva enačijo. Preden začnemo razmišljati o utemeljenosti teh govoric, poglejmo najprej kako se vse skupaj odvija.

Nemško gospodarstvo cveti. Kaj se mi lahko od njih naučimo?

Stopnja rasti BDPja v Nemčiji je bila v letu 2010 celih 3.6%, kar je največ od leta 1990. Samo za primerjavo, v ZDA je bila stopnja rasti 2.8%, povprečje EU pa komaj 1.8%. Nemci so izgleda ugotovili formulo za uspeh v pokriznem obdobju. To je zagotovo nekaj, kar si želijo vsi. In opazovati nemčijo kako suvereno hiti mimo vseh je vredno občudovanja, čudenja in seveda tudi kančka zavisti. Vendar nemški uspeh še zdaleč ni tako samoumneven, kot se morda zdi. 

ECB zvišala obrestne mere. Preberite si kaj to pomeni.

Evropska centralna banka (ECB) je pred parimi dnevi zvišala obrestno mero iz 1% na 1.25%. To je zelo majhna sprememba, saj je 1.25% še vedno zelo ugodna obrestna mera in če bi imel željo kadarkoli se dolgoročno zadolžiti, bi to storil sedaj – po možnosti s fiksno obrestno mero. Na to zvišanje se verjetno ne bi nobeden niti obregnil, če le ne bi bilo v času, ko je gospodarsko stanje sila občutljivo na take stvari.

Ekonomske posledice arabskih vstaj

Politični nemiri na Bližnjem Vzhodu imajo  lahko silne ekonomske posledice za cel svet, saj drastično povečujejo možnost stagflacije – smrtne kombinacije upočasnjene gospodarske rasti in visoke inflacije. Stagflacija bi svetovno ekonomijo pahnila v še eno težko rundo recesije in to v času, ko se je ravno začela pobirati od posledic najhujše krize v zadnjih desetletjih.

FED je kriv za dogajanje v Tuniziji in Egiptu

Današnji mediji so orientirani na način, da iz vsakega dogodka poizkusijo narediti svetovno senzacijo. Če je novica ali zgodba slaba, jim gre dotično delo še toliko lažje od rok. Danes je strah namreč najbolj prodajana stvar pod soncem. To je mlin na vodo marsikaterim skupinam, med drugim tudi medijskim hišam, saj jim to prinese branje oz. gledanost, kar se v kratkem roku manifestira kot denar. Vedno več ga hočejo imeti, vedno hitreje ga hočejo imeti, zato nam slabe novice servirajo vedno bolj in bolj, in zato jih tudi napihujejo vedno bolj in bolj. Da se čim bolje in čim hitreje proda. Spoštovani bralec / bralka: če niste zadovoljni z novicam, ki vam jih vsakovrstni mediji vsakodnevno servirajo, se morate za to zahvaliti nenasitni želji po dobičku. Z drugimi besedami; za to se morate zahvaliti – kapitalizmu.

Kaj nas Toffife lahko nauči o prodaji?

Podjetniške lekcije lahko vidimo povsod okoli nas. Z opazovanjem ljudi, ki so v tem že uspeli, z branjem knjig in intervjujev, pa tudi iz čisto vsakdanjih stvari. Eno tako lekcijo sem dobil, ko sem opazoval škatlico Toffifeja in prste kolegov in kolegic, ki so slastno segali po malih sladkih užitkih.

Cena delnice je nepomembna za podjetje. Ali pač?

Vozim se z LPPjem domov iz službe. Sneg je vsepovsod. Vsake toliko časa pogledam na ubijalca razmišljanja (novi display, ki je na vseh avtobusih). Nekdo se je spomnil, da nam tudi v tistih desetih minutah miru, ki jih imamo na poti iz službe, vsiljuje svoje ideje, svoje morale, svoje proizvode. In ubijalec je sedaj tam. Visi. Človek ne more, da ga ne gleda. Vendar ni vse slabo. Ubijalec pokaže tudi kakšno gospodarsko novico. Sicer samo za trenutek, ravno dovolj, da sem jo opazil. Majhna, v zgornjem desnem kotu. ”Vrednost delnice xy padla za toliko toliko”. In že je ni bilo več. Vendar dovolj, da sem začel razmišljati o tem. Porodilo se mi je vprašanje na katero je odgovor vedno samoumneven. Do te mere, da samo vprašanje naredi bizarno, skoraj neumno. Vendar si nisem mogel kaj, da ne bi razmišljal o tem. In bolj, kot sem to počel, bolj mi je bilo zanimivo. Odgovor sem sicer vedel, vendar le na splošno. S sklepanjem, ki temelji na logiki. Brez znanja. Zavezal sem se, da se bom pozanimal.

Investirajmo v države, kjer manjka televizorjev!

Ves svet temelji na neki logiki, tudi če sprva ni tako videti. Tudi pri investiranju je veliko logike in zdrave pameti. V investiranju v države v razvoju je še za kanček logike več. Pa ne zaradi tega, ker vsi govorijo o dotičnih državah; logika bi bila tudi, če o tem ne bi govoril nihče. Samo razumeti moramo.

Zakaj je drugi finančni stimulus v ZDA (QE2) en velik hec?

Pred kratkim sem bral knjigo o komunikaciji, v kateri avtor primerja informacije, ki jih želimo deliti, z lepljivim želejem. Ko komuniciramo mečemo ta žele (informacije) v ljudi okrog sebe in upamo, da se bo vsaj nekaj tega želeja prijelo. Na nekaj podobnega me spominja zadnje dejanje g. Bernankeja, ko je 3. novembra odobril še eno pošiljko finančnih stimulacij (quantitative easing #2 = QE2) v višini 600 milijard dolarjev. S helikopterjem meče ogromne količine denarja v gospodarstvo in pri tem srčno upa, da se bo vsaj nekaj od tega prijelo…