Evropska centralna banka (ECB) je pred parimi dnevi zvišala obrestno mero iz 1% na 1.25%. To je zelo majhna sprememba, saj je 1.25% še vedno zelo ugodna obrestna mera in če bi imel željo kadarkoli se dolgoročno zadolžiti, bi to storil sedaj – po možnosti s fiksno obrestno mero. Na to zvišanje se verjetno ne bi nobeden niti obregnil, če le ne bi bilo v času, ko je gospodarsko stanje sila občutljivo na take stvari.
Dvig ključnih obrestnih mer v prvi vrsti pomeni, da se podražijo posojila. Vsa. Posojila gospodinjstvom, podjetnikom, korporacijam in najpomembnejše – državam. Zakaj so države tokrat najpomembnejše? Zato, ker so že itak vse zadolžene do vratu, nekatere že krepko čez vrat. In govorice o neizbežnosti prestrukturiranja dolgov najbolj problematičnim državam (Grčija, Irska) so vedno glasnejše. Vse oči pa sedaj skrivoma pogledujejo proti Španiji, ki bi eventuelno bila naslednja na vrsti za t.i. bail out. Španija je seveda čisto druga dimenzija težav, saj je njeno gospodarstvo večje od vseh treh prejemnic evrske pomoči skupaj. Pri njej jo Evropa ne bi tako poceni odnesla, kot jo je pri Portugalski, kot najnovejši članici kluba pujsekov (PIGS), ki so zaprosili za pomoč. Gospod Zapatero sicer na veliko sprejema reforma za ohranitev Španije nad vodo, vendar tveganje še vedno obstaja, še posebej, ker mu nekateri očitajo, da so reforme preblage in mogoče celo nekoliko zakasnele.
Obrestna mera je bila znižana na vsega 1%, ob razmahu finančne krize, ko so vodiltelji razvitih držav istočasno znižali obrestne mere z namenom skupnega nastopa proti posledicam krize. Od takrat so bile ves čas na nespremenjeno nizki ravni. Le zakaj bi ECB zvišala mere sedaj, ko se nobena država razvitega sveta pretirano ne obremenjuje ne s stopnjo inflacije in ne z vrednostjo svoje valute?
Glede na to, da je bila obrestna mera postavljena v kriznih razmerah, dvomim, da jo višajo, ker bi bili mnenja, da so krizne razmere mimo, še posebej, ker Portugalska že čaka na svoj sveženj bankovcev. Irska se tudi na vse pretega otepa, edino Grčija je dobila pohvalo za prizadevanje k stabilizaciji njenih javnih financ. Pa še to le v obliki nekoliko znižanih obrestnim mer in podaljšanja roka plačila. Dolg je torej še vedno tam. Od vseh treh držav trg obveznic še vedno pričakuje rekordno visoke donose.
Drugi razlog je seveda zaustavitev inflacije, ki res da že kaže svoje zobe in predstavlja potencialno nevarnost, vendar ta ni nič višja (pravzaprav je celo nižja), kot je v drugih razvitih državah Povprečje evro območja je 2,6% z možnostjo nadaljne rasti. V ZDA je uradna stopnja sicer nekoliko nižja, vendar se moramo zavedati, da njihov CPI ne vključuje cen hrane in goriva – toreh dveh dobrin, ki so se v zadnjem času najbolj podražile. Zda bodo seveda nadaljevale svojo politiko poceni denarja, medtem, ko Evropa pošilja eklatantne signale, da inflacije ne bo tolerirala. Čemu torej taka diskrepanca v monetarni politiki dveh centralnih bank?
Kot prvo ja Amerika v veliko večji godlji, kot je Evropa in njena odvisnost od poceni denarja in finančnih stimulusov je že na meji, ko brez teh država ne more več poslovati. Evropa sicer ni v zavidljivem položaju, vendar nekaj prostora za manevriranje še vedno imajo in tega očitno kanijo izkoristiti. Kot drugi razlog pa lahko omenimo še eno odvisnost Evrope. In sicer od države katere gospodarstvo igra v Evropi najpomembnejšo vlogo – Nemčije. Nemčija je v letu 2010 imela 3,6 odstotno stopnjo rasti BDPja; torej v letu, ko se razvite države še veno otepajo raznih kreditnih krčev, v letu raznih odkupov dolgov s strani centralnih bank, v letu visoke brezposelnosti, majhnih investicij in skoraj ničelne rasti imamo Nemčijo, ki dobesedno drvi po prehitevalnem pasu (razloge o uspehu Nemčije bom opisal v naslednjem postu, tako da stay tuned). Vroče nemško gospodarstvo prinese s seboj tudi večje povpraševanje, kar rezultira v višanju cen, kar pa Nemčiji seveda nikakor ni po godu. Nemci so znani po visoki monetarni integriteti in inflacija je nekaj, kar jim nikakor ne gre po grlu navzdol. Zahvaljujoč svoji uspešnosti so postali najpomembnejša rešilna veja perifernih držav in s tem celotnega Evro območja. Zato kar Nemčija hoče, to Nemčija lahko tudi dobi, ne glede na nasprotovanja številnih.
Osebno mislim, da je zvišanje obrestnih mer kratkoročne narave in služi kot znak, da bo ECB naredila vse kar je potrebno, za zajezitev naraščujočih cen. Tudi PIGS države se bodo zmazale, še posebej, ker imajo za hrbtom ECB, ki ne bo dovolila da države bankrotirajo. Vendar me pri vsem tem skrbi nekaj drugega. Zvišanje obrestnih mer bo eventuelno pripeljalo do dviga vrednosti evra napram drugim valutam, kar pa v veliki meri vpliva na izvoz evropskih podjetij in njihovo globalno konkurenčnost. To pa je velika ovira na poti do okrevanja in rasti gospdarstva…
Razne Ekonomije 