Cena delnice je nepomembna za podjetje. Ali pač?

Vozim se z LPPjem domov iz službe. Sneg je vsepovsod. Vsake toliko časa pogledam na ubijalca razmišljanja (novi display, ki je na vseh avtobusih). Nekdo se je spomnil, da nam tudi v tistih desetih minutah miru, ki jih imamo na poti iz službe, vsiljuje svoje ideje, svoje morale, svoje proizvode. In ubijalec je sedaj tam. Visi. Človek ne more, da ga ne gleda. Vendar ni vse slabo. Ubijalec pokaže tudi kakšno gospodarsko novico. Sicer samo za trenutek, ravno dovolj, da sem jo opazil. Majhna, v zgornjem desnem kotu. ”Vrednost delnice xy padla za toliko toliko”. In že je ni bilo več. Vendar dovolj, da sem začel razmišljati o tem. Porodilo se mi je vprašanje na katero je odgovor vedno samoumneven. Do te mere, da samo vprašanje naredi bizarno, skoraj neumno. Vendar si nisem mogel kaj, da ne bi razmišljal o tem. In bolj, kot sem to počel, bolj mi je bilo zanimivo. Odgovor sem sicer vedel, vendar le na splošno. S sklepanjem, ki temelji na logiki. Brez znanja. Zavezal sem se, da se bom pozanimal.

Investirajmo v države, kjer manjka televizorjev!

Ves svet temelji na neki logiki, tudi če sprva ni tako videti. Tudi pri investiranju je veliko logike in zdrave pameti. V investiranju v države v razvoju je še za kanček logike več. Pa ne zaradi tega, ker vsi govorijo o dotičnih državah; logika bi bila tudi, če o tem ne bi govoril nihče. Samo razumeti moramo.

Zakaj je drugi finančni stimulus v ZDA (QE2) en velik hec?

Pred kratkim sem bral knjigo o komunikaciji, v kateri avtor primerja informacije, ki jih želimo deliti, z lepljivim želejem. Ko komuniciramo mečemo ta žele (informacije) v ljudi okrog sebe in upamo, da se bo vsaj nekaj tega želeja prijelo. Na nekaj podobnega me spominja zadnje dejanje g. Bernankeja, ko je 3. novembra odobril še eno pošiljko finančnih stimulacij (quantitative easing #2 = QE2) v višini 600 milijard dolarjev. S helikopterjem meče ogromne količine denarja v gospodarstvo in pri tem srčno upa, da se bo vsaj nekaj od tega prijelo…