Finančna situacija v Evropi za TELEBANE

Dne 12.9.12 se je postavil mejnik, ki bo močno vplival na način reševanja finančne krize. Ne, ne govorim o predstavitvi novega Applovega telefona 5. generacije, temveč o razsodbi nemškega ustavnega sodišča, da je ustanovitev ESMja v skladu z njihovo ustavo, kar je prižgalo luč ustanovitvi zloglasne bančne unije. Kaj vse to sploh pomeni?! ”Pravšnji čas za nov blog post”, sem si rekel.

Cena delnice je nepomembna za podjetje. Ali pač?

Vozim se z LPPjem domov iz službe. Sneg je vsepovsod. Vsake toliko časa pogledam na ubijalca razmišljanja (novi display, ki je na vseh avtobusih). Nekdo se je spomnil, da nam tudi v tistih desetih minutah miru, ki jih imamo na poti iz službe, vsiljuje svoje ideje, svoje morale, svoje proizvode. In ubijalec je sedaj tam. Visi. Človek ne more, da ga ne gleda. Vendar ni vse slabo. Ubijalec pokaže tudi kakšno gospodarsko novico. Sicer samo za trenutek, ravno dovolj, da sem jo opazil. Majhna, v zgornjem desnem kotu. ”Vrednost delnice xy padla za toliko toliko”. In že je ni bilo več. Vendar dovolj, da sem začel razmišljati o tem. Porodilo se mi je vprašanje na katero je odgovor vedno samoumneven. Do te mere, da samo vprašanje naredi bizarno, skoraj neumno. Vendar si nisem mogel kaj, da ne bi razmišljal o tem. In bolj, kot sem to počel, bolj mi je bilo zanimivo. Odgovor sem sicer vedel, vendar le na splošno. S sklepanjem, ki temelji na logiki. Brez znanja. Zavezal sem se, da se bom pozanimal.

Koliko dolga naj ima podjetje? #1

Kako naj podjetja poslujejo, da iz krize pridejo s čim manj izgub je danes zelo ažurno vprašanje. Pri krizah svetovnih razsežnosti izgubijo čisto vsi – velika in mala podjetja, mlada in stara, državni in privatni sektor, ter vse panoge – finančna, avtomobilska, nepremičninska, industrijska, itd… V teh časih biti korak pred konkurenco pomeni izgubiti manj, kot so izgubili vsi ostali. Da pridemo do tega ni dovolj, da se le odzivamo in prilagajamo na krizo, ko je le ta že tu in se posledice nje že dodobra načele prihodke podjetja. V naprej predvideti nastanek krize in njeno magnitudo pa je izjemno težko, kar dokazuje propad največjih in najstarejših podjetij v zadnji krizi. Tudi, če nam uspe pravilno predvideti nastanek krize, so priprave na njo zelo kompleksne narave, kar se pa seveda ne more zgoditi čez noč. Govorim seveda o zelo robustnih prijemih, kot so odpuščanje delavcev, prenehanje z investicijami, odprodaja zalog in osnovnih sredstev. Dejavnosti, ki v tistem trenutku poslujejo z izgubo se nemudoma ukinjajo, četudi imajo lahko velik potencial v bližnji prihodnosti.

Edini način, da med krizo izgubimo najmanj je, da vseskozi poslujemo na način, ki bo za podjetje najbolj zdrav. Ki bo podjetje spodbujal in ne zaviral. Hkrati s tem pa nam omogočil, da kljub krizi ujamemo kakšno poslovno priložnost.

Osrednja tema tega posta je zadolženost podjetja. S smotrno uporabo dolga lahko podjetje izstrelimo med zvezde. Na drugi strani pa ga lahko z nepremišljenimi odločitvami o zadolževanju zelo hitro spravimo pod rušo. In ravno nezmožnost mesečnega odplačevanja dolgoročnih obveznosti do bank je poglavitni razlog, da je kriza pospravila toliko podjetij.

Najprej poglejmo zakaj se sploh odločiti za financiranje z dolgom?

• Dolg je cenejši način financiranja v primerjavi z lastniškim kapitalom

Dolžniški kapital je v osnovi manj tvegan, saj imajo zagotovljene pogodbene donose, ne glede na uspešnost poslovanja podjetja. Donosnost lastniškega kapitala je seveda veliko bolj volatilen in s tem nepredvidljiv, zato delničarji zahtevajo višjo donosnost delnic, kar naredi to vrsto financiranja dražjo. Do dolga tudi lahko pridemo relativno hitro, še posebej, če podjetje dobro posluje. Izdaja novih delnic pa je na drugi strani zelo zamuden postopek.

• Obresti, ki jih podjetje plača za dolg so odbitna postavka od davčne osnove, kar pomeni da več kot plačamo obresti – manj davka damo državi. To je tudi razlog, zakaj naj bi se tudi podjetja, ki lahko v celoti poravnajo vse obveznosti z lastnimi sredstvi, vendarle odločila za vsaj delno financiranje z dolgom in s tem zadržala dobiček v podjetju.
• Zadolžena podjetja, ki imajo stalne, mesečne obveznosti do bank, ne smejo to dejstvo nikoli pozabiti. Pri neplačevanju dolgov banke zelo hitro zahtevajo stečajni postopek in likvidacijo. Zato lahko pri zadolženih podjetjih lahko pričakujemo nekoliko več finančne discipline in bolj tehtne investicije.

Slaba stran financiranja z dolgom je pa seveda povečanje tveganosti poslovanja in s tem večja možnost bankrota. Če bi radi izkoristili vse pozitivne lastnosti dolga, moramo najprej razumeti na kakšen način le ta vpliva na podjetje.

Dolg podjetja preko t.i. finančnega vzvoda vpliva neposredno na donosnost podjetja. Stroški odplačevanja kredita namreč pomenijo fiksne mesečne obveznosti, ki jih podjetje mora poravnati. Fiksni stroški kakršnekoli narave, tudi finančne, pomenijo večjo variabilnost donosov pri različno visokih prihodkih in s tem je tudi tveganost podjetja višja (bolj so donosi enakomerni glede na spremembe v prihodkih – bolj varno je. Bolj kot donosi variirajo, večje je tveganje podjetja, saj je planiranje poslovanja bistveno bolj oteženo). Vendar je financiranje z dolgom relativno poceni, zato ima pozitiven vpliv na kar nekaj pomembnih finančnih kazalcev.

Poglejmo si primer, ko podjetje financira svoje poslovanje s 100% lastniškim kapitalom.

 

Poslovanje podjetja brez dolga. Vir Brigham E.F., Fundamentals Of Financial Management (2003)

Podjetje se financira samo z lastniškim kapitalom (10.000 delnic po 20$ na delnico). Slika prikazuje različne scenarije prodaje in njihov vpliv na poslovni izid.

 

Sedaj pa še poglejmo poslovanje podjetja, pri 50% zadolženosti.

Poslovanje zadolženega podjetja. Vir Brigham E.F., Fundamentals Of Financial Management (2003)

V tem primeru je podjetje financirano 50% z  lastiškim kapitalom (5000 delnic po 20$ na delnico) in 50% z dolgom.

V tej razpredelnici je lepo razvidno kako dolg v podjetju bistveno poveča variabilnost dobička glede na spremembe v prodaji. V najslabšem scenariju podjetje ustvari za 43.200$ izgube ( v primerjavi z 36.000$ ko ni dolga). V najboljšem scenariju podjetje ustvari za 76.800$ dobička (v primerjavi z 84.000$ brez dolga). Na kazalcu ROE in EPS pa vidimo, kako se donosnost na delnico pri zadolženem podjetju spremeni bistveno bolj, kot se spremenijo prihodki od prodaje. Pri nezadolženem podjetju so ta nihanja bolj umirjena. Pri normalnem scenariju (40.000$ EBIT) je ROE 16.8%, medtem, ko je pri nezadolženem podjetju 12%. Ko gre podjetju dobro in ustvarja visoke dobičke, dolg v podjetju pripomore k še dodatni rasti ROE, česar si delničarji seveda želijo. Vendar, ko pridejo težavnejši časi in dobički začnejo padati, fiksni stroški dolga v podjetju potegnejo ROE progresivno navzdol.

V času pred finančno krizo so podjetja na veliko izkoriščala pozitivne učinke dolga. Zaradi močne ekspanzivne denarne politike je bilo zadolževanje sila poceni in podjetja so se masovno zadolževala. V kombinaciji z velikimi dobički v posameznih sektorjih (nepremičnine), so se številna podjetja zadolžila preko svojih zmožnosti. Opreznost pri zadolževanju je postala odveč, glavni cilj poslovanja pa je bil hiter zaslužek. kar jim je tudi uspevalo, dokler je trg cvetel in je bilo povpraševanje močno. Takoj ko so dobički začeli padati, pa je sidro fiksnih stroškov odplačevanja kreditov odneslo podjetja v globoke izgube.

Način financiranja in količina dolga v podjetju je ključen dejavnik kako bo podjetje izšlo iz krize (če sploh). Prava stopnja zadolženosti nam namreč zmanjša strošek financiranja podjetja in s tem poveča ROE, omogoči hitro odzivnost na priložnosti na trgu in doda močno vejo, ki bi lahko bila rešilna za podjetje, ob nastopu težkih časov.

 



Kaj sploh pomenijo vsi ti izrazi?!

Odkar je nastopila finančna kriza se v medijih vedno znova pojavljajo in ponavljajo isti izrazi. Izrazi, ki nam vzbujajo skrbi, povečujejo pesimizem in negotovost. Opazil sem, da veliko ljudi ne ve kaj ti izrazi pomenijo, predvsem pa da jih mešajo med sabo, da ne rečem, da jim pomenijo eno in isto. Opisani izrazi so zelo kompleksne narave saj so odvisni od številnih dejavnikov. Ponujen opis je le njihova poenostavljena obrazložitev.

• Inflacija

Ob tej besedi najprej pomislimo na to, da cene proizvodov rastejo, za kar je razlog predvsem v nižji vrednostni denarja. Vrednost vsake stvari lahko okvirno določimo glede na njeno razpoložljivost. Diamanti so sila redki, ter zaradi tega tudi veliko vredni. Papirja, na drugi strani pa imamo v izobilju, zato je list A4 formata zelo poceni. Isti koncept lahko uporabimo tudi glede denarja. Več kot je denarja v obtoku, manj je vreden in več ga moramo odšteti za nakup dobrin. Koliko denarja je v obtoku kontrolirajo centralne banke posameznih držav glede na politiko, ki ji trenutno sledi. Ko centralna banka zaradi zahtev vlade na novo natisne večjo količino denarja in jo izpusti v obtok, se količina denarja v sistemu poveča in njegova vrednost pade. Za list A4 papirja morate sedaj odšteti več. Inflacija je torej stopnja po kateri cene izdelkov in storitev rastejo, vrednost denarja pa upada. Meri se z indeksom cen življenskih potrebščin. Centralne banke želijo obdžati stopnjo inflacije med zmernih 2% in 3% letno, saj inflacija v tej meri pozitivno vpliva na posamezne segmente trga, kot so recimo investicije.

• Deflacija

Deflacija je ravno obratno od inflacije. Vrednost denarja se tokrat viša, dobrine postajajo cenejše. Na prvi pogled je to za potrošnika dobra novica, vendar zmanjšanje cen dobrin v tem primeru ni pozitivne narave, saj je le posledica drugih, predvsem negativnih dogodkov. Do deflacije pride zaradi zmanjšanega agregatnega povpraševanja (zmanjšanje povpraševanja v celotnem gospodarstvu), ki je posledica znižanje ponudbe denarja na trgu. Ker je povpraševanje manjše, se cene proizvodov začnejo nižati, vrednost denarja pa rasti. To potrošniki seveda opazijo in morebitne večje nakupe odložijo na kasneje z upanjem, da bodo cene še dodatno padle. S tem se še povečajo deflacijski pritiski.  To za podjejte seveda pomeni izpad dohodka, na kar se mora prilagoditi. Najprej z odpravljanjem odvečnih stroškov – znižajo se plače, opuščajo se nekateri programi, začnejo se odpuščati delavci – vse to pomeni še manj denarja v obtoku in še manj povpraševanja. Zaradi slabe prodaje se ustavijo morebitne investicije v nove kapacitete in posledično se rast gospodarstva ustavi.

Centralne banke poizkušajo odpraviti deflacijo predvsem z ustvarjanjem inflacije – torej nižajo obrestno mero z namenom zagotoviti ugodno financiranje, kar naj bi zopet obudilo povpraševanje in potrošnjo. V primeru, da to ne pomaga, potem povečajo državno potrošnjo v obliki finančnih injekcij (quantitive easening), kar naj bi pomagalo k odpiranju dodatnih delovnih mest, investicij in s tem pripomogli k potrošnji.

• Stagnacija

Stagnacija je daljše obdobje upočasnjene gospodarske rasti. Če je rast BDPja manjša od 2 – 3% letno, potem govorimo o stagnaciji

• Stagflacija

Stagflacija je kombinacija obdobja upočasnjene gospodarske rasti (stagnacije) in inflacije. Inflacija se pojavi, ko gospodarstvo raste z visoko stopnjo rasti, kar povečuje razpoložljiva denarna sredstva in s tem pripomore k višanju cen. Inflacija med stagnacijo je torej neobičajna. Do stagflacije pride iz dveh razlogov: prvi je zaradi nenadnega pomanjkanja ključnih surovin – recimo nafte (naftna kriza v 70ih letih), kar je privedlo do zviševanja cen proizvodov,  čeprav je bilo gospodarstvo v stagnaciji. Drugi razlog pa je neustrezna fiskalno monetarna politika države. Stanje stagflacije je izredno neugodno za državo, saj se rešitve stagnacije in inflacije med seboj izključujejo.

• Recesija

Recesija je pojem o katerem zadnje čase največ poslušamo po medijih in ima vedno zelo negativen prizvok. Vedno se omenja skupaj z napovedmi o prenehanju sveta takega, kot ga poznamo in s propadom dosedanjega kapitalističnega sistema. Recesija je zelo daleč od tega. Je namreč le sestavni del povsem normalnega gospodarskega cikla. Uradno se napove, ko se pojavi negativna gospodarska rast v vsaj dveh četrtletjih. Je trenutna ohladitev poprej zelo aktivnega gospodarstva. Lahko jo primerjamo s tekom na 20 km, kjer se pri 10ih km za 10 minut ustavimo za raztegovalne vaje; nakar spet nadaljujemo s tekom. V tem času se iztrebi plevel – torej podjetja in dejavnosti, ki so bila prezadolžena, ki niso ustvarjale dovolj prihodkov in niso bila več konkurenčna. Slabe firme propadejo, nezaposlenost se poveča, potrošnja in s tem rast BDPja se zmanjša, inflacija se zniža. Podjetja bi se v tem času morala prestrukturirati, znižati dolgove, ukiniti odvečne stroške in zopet začeti poslovanje – tokrat močnejša in bolj zdrava. Vendar hoče država (ZDA) tokrat s svojimi regulacijami preprečiti ta naravni gospodarski cikel z vzpodbujanjem gospodarstva s predpisovanjem nizkih obrestnih mer in velikimi finančnimi injekcijami. Vendar, kot pravi ekonomist Bill Bonner (na posnetku spodaj), prevelika zadolženost je ustvarila sedajšnje stanje na prvem mestu. Tokrat ni rešitev v metodi klin se s klinom zbija, in s pumpanjem še dodatnega denarja v gospodarstvo, se le to ne bo popravilo.

Intervju z G. Bill Bonner v treh delih

• Depresija

Depresija je podaljšano, bolj dolgoročno stanje recesije, kjer so posledice veliko bolj resne, kot pri recesiji.
//

Zakaj je prišlo do svetovne finančne krize (2007 – 2010)?

V zadnjih nekaj letih smo lahko priča propadom številnih velikih podjetij, visoke stopnje brezposelnosti, strmoglavljenju delniških indeksov ter fiskalnih politik centralnih bank, ki so države pipreljali na rob bankrota. Posledice velike finančne krize so zarezale globoke brazde v svetovni ekonomski sistem in kot kaže slabih novic še ni konec. To je dogodek svetovnih razsežnosti in prav je, da razumemo razloge za njen nastanek. Začetek krize se povezuje s pokom nepremičninskega balona v ZDA. V istem kontekstu se omenja še prezadolženost podjetij in nesolventost bank do katerega je prišlo zaradi pohlepa in pokvarjenosti finančnih inštitucij. Vendar, če hočemo dobro razumeti razloge za nastanek krize, je nujno da poznamo povezavo med posameznimi elementi.  Pok nepremičninskega balona je le logična vsota vseh preteklih dogodkov, ki so postopoma dodajali svoj delež k tej veliki finančni polomiji. Vzroki za finančno krizo so se začeli dolgo pred tem. Nepremičninski balon je bil le pika na i, ki je dokončno prevagnil tehtnico na stran katastrofe. Spoznajmo se torej s tem balonom. Nastal je zato, ker so se cene nepremičnin v ZDA v zadnjem desetletju (1997 – 2006) podražile za celih 124%. Gradnja nepremičnin ni dohajala občutno večjega povpraševanja in zato so cene rasle do točke, kjer več niso imele nobene osnove (ko jih primerjamo z ekonomskimi kazalci, kot so povprečni dohodek gospodinjstev, cene najema nepremičnin, strošek gradnje, itd.). Ko so cene dosegle svoj vrh v sredini leta 2006, je sledil velik popravek cen navzdol.  Poglavitno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je, zakaj so se zahteve po nepremičninah nenadoma tako strmo povečale, da so pognale cene v nebo? Odstotek lastništva nepremičnin v ZDA je skočil iz 64% v letu 1994 ( in je bil praktično na isti ravni vse od leta 1980) na skoraj 70 % v letu 2004. Ko ugotovimo vzrok za višjo stopnjo povpraševanja po nepremičninah, bomo razumeli tudi zakaj je do poka balona in s tem do svetovne krize moralo priti. Dejavnikov, ki so pripeljali do povečanega povpraševanja po nepremičninah je bilo več. Tukaj bom predstavil le tiste, ki so bili po mojem mnenju ključni.

Dejavniki finančne krize

• Za sami začetek krize in kasneje za njen obseg igrajo ključno vlogo ameriški državni organi. Začetek so sprožili s poizkusom urejanja trga s čimer so hoteli večjemu številu ljudi omogočiti lastništvo nad nepremičninami. To so različne administracije skozi desetletja delale postoma, korak za korakom. Eden večjih premikov na tem področju se je zgodil leta 1977, ko so sprejeli zakon, ki naj bi preprečil vsakršno diskriminacijo bančnih uslužbencev do prosilcev za kredit. Na ravnanje banke se je sedaj lahko pritožil vsak in če so organi ugotovili, da je do diskriminacije prišlo, so bile kazni zelo stroge. To se na prvi pogled ne sliši tako zgrešeno, še posebej, ko vemo, da so (bile) rasne diskriminacije v Ameriki veliko bolj očitne kot drugod. Vendar za banke je to pomenilo, da so morale začeti dajati kredite tudi prosilcem s slabšimi dohodki, kar je za banke pomenilo predvsem večjo izpostavljenost tveganju, da posojilo ne bo vrnjeno. Z leti se je pritisk vlade na velike finančne institucije večal (Fannie Mae, Freddie Mac) tako da so morale vedno bolj popuščati. Zahtevani kriteriji za odobritev kredita so se nižali, višina potrebnega predujma se je tudi nižala, dokler ni bil leta 2003 sprejet zakon, ki je celo omogočal subvencioniranje predujma s strani države. Vsi ti ukrepi so omogočali lažjo pridobitev kreditov za nakup nepremičnine; tudi tistim z nižjimi dohodki. Povpraševanje po nepremičninah se je tako povečalo in temu se je trg odzval s povišanjem cen.

• Drugi zelo pomemben dejavnik, ki je vplival na povečanje povpraševanja po nepremičninah v ZDA je bil t.i. dot.com bubble, ki je počil leta 2000, ko je index NASDAQ padel za celih 70%. Veliki  investitorji, ki so v letih pred pokom balona na veliko investirali v hitro rastoča internetna podjetja so naenkrat ostali brez možnosti za investiranje in zaslužek. Svoj denar so potegnili iz borze, ki je postala vroče blago in začeli so iskati nove, varnejše investicijske možnosti. Priložnost so videli na trgu nepremičnin, ki je že nekaj let konstantno rastel. Ogromne količine denarja so se tako zlile v nepremičninski sektor, kar je bistveno pripomoglo k še dodatnemu zvišanju cen nepremičnin.

• Pok dot.com balona, razni podjetniški škandali in špekulacije ter napad na dvojčka 11. septembra so močno spodkopali ameriško ekonomijo. Z namenom spet oživeti trg, je predsednik FEDa Alan Greenspam leta 2003 znižal obrestno mero na vsega 1%, kar je bilo najnižje v zadnjih 45 letih. Z drugimi besedami, dolgoročna bančna posojila niso bila v zadnjih 45 letih še nikoli tako poceni. Ljudje, ki si posojil niso mogli nikoli privoščiti so sedaj v vrstah čakali pred banko. Povpraševanje po nepremičninah se je še dodatno povečalo in cene le teh so zopet poskočile.

• Leta 2004 je Busheva administracija zabila še zadnji žebelj v krsto ameriškega gospodarstva. S spremembo pravil o obveznih rezervah so petim največjim finančnim institucijam pustili proste roke pri dodatnem zadolževanju za vlaganje v sklade vezane za nepremičnine. Ko je kriza udarila so tri od teh petih institucij bodisi propadle, bodisi so jih pokupile druga podjetja ali država.

Vsi ti dejavniki so torej pripomogli k večanju povpraševanja po nepremičninah do kritične točke. Pok balona je bil neizogiben, čeprav še zdaleč ni bilo videti tako, saj so posli z nepremičninam dobesedno cveteli. Posamezna svarila so ignorirali in se jim posmehovali. Ko pa je balon dokončno počil, so bile posledice veliko hujše, kot je kdorkoli lahko pričakoval. Izkazalo se je, da so cvetoči ameriški nepremičninski trg hoteli izkoristiti tako rekoč vsi, ki so imeli nekaj pod palcem. Banke, velike finančne institucije, podjetja, posamezniki in celo druge države. To pa jim je bilo omogočeno z raznimi kompleksnimi finančnimi inštrumenti.

Kako deluje finančni sistem

Ena od velikih finančnih institucij od banke kupi nepremičninsko posojilo, tako da sedaj ona dobiva mesečna plačila od kreditojemalca. Na isti način kupi na tisoče drugih posojil (v milijardah dolarjev) in iz tega ustvari vzajemni sklad, katerega ponudi na trgu. Točke vzajemnega sklada so seveda vezane za nepremičnine (tako, kot so recimo lahko vezani za energijo, tehnološka podjetja, surovine, itd.) in lahko jih kupi skoraj vsak. Zaradi privlačnosti nepremičninskega trga je bil tovrsten sklad investicijska priložnost za vse; tako za posameznike, kot za velika podjetja in miljioni so se začeli stekati v te sklade. Uspeh sklada je bil odvisen od kreditojemalcev in njihove sposobnosti odplačevati mesečne obroke za svoje hiše. Dokler jim je to uspevalo in je nepremičninski trg rastel, so vsi bajno bogateli (vrteli so se trilijoni dolarjev). In tukaj prideta na vrsto človeški pohlep in pokvarjenost. Hiter in lahek donos je zameglil um številnim ljudem in vsi so hoteli izkoristiti priložnost. Besedi kot sta treznost in varnost kar naenkrat nista bile nič drugega, kot le ovira na poti do zaslužka. Banke so začele nepremičninska posojila dajati dobesedno vsakemu, ki je potrkal na vrata. Posojila družinam za katere bi z veliko gotovostjo predvideval, da jih ne bodo mogla odplačevati (sub prime mortgage) so se silovito povečala (marca 2007 je bilo takih posojil za 1.3 trilijone, 80% teh so bile s spremenljivo obrestno mero). Investicijske banke so se do vratu zadolževale in vlagale v nepremičninske sklade. Vsi so poslovali na meji svojih zmogljivosti. Dokler so nepremičnine šle za med to ni bilo toliko pomembno, saj so vsi (zmotno) pričakovali, da bodo investirano vedno hitro dobil nazaj. To se je tako tudi odvijalo, dokler so družine plačevale svoje obroke. V primeru, da kakšna družina ni mogla odplačevati posojila, so banke zaplenile hišo, ter jo brez večjih težav prodali drugemu, saj je bilo povpraševanje veliko. Vendar so se zaplembe domov v zadnjih letih pred krizo zelo povečale, kar niti ni bilo čudno, če vemo, da so ljudje dobivali posojila skoraj brez vsakršnih dokazil o kreditni sposobnosti. Leta 2004 je FED zopet začel dvigati obrestno mero in to je bil velik korak v smeri katastrofe. Kot že omenjeno je imelo 80% kreditno slabo sposobnih družin spremenljivo obrestno mero. Kar je pomenilo, da ko je FED začel dvigati obrestne mere, so se s tem povišale tudi obresti na posojila in s tem višina mesečnega obroka. Družine z zelo nizkimi dohodki niso mogle več odplačevati kredita in so bile primorane hišo prepustiti banki. Takih primerov je bilo vedno več in banke so imele že kar nekaj zaplenjenih hiš. Poleg tega se je trg nepremičnin že ohlajal. Povpraševanje po precenjenih nepremičninah se je manjšalo, gradbena podjetja so v času razcveta trg preplavila z novimi hišami in ponudba je bila po dolgih letih spet večja od povpraševanja in cene so začele padati. Prezadolžene finančne institucije so tako obtičale s hišami od katerih niso imele nobenega prihodka, niso jih pa imele več komu prodati. Poleg tega je vrednost teh hiš začela padati tako da tudi ob morebitni prodaji niso mogle več dobiti dovolj denarja, da poravnajo svoje obveznosti. So pa nižje cene ustvarile še en fenomen. Tudi tistim družinam, ki so lahko odplačevale svoja posojila, se je vrednost hiše znižala. Sedaj so obtičali s posojilom, ki je bilo veliko višje, kot je bila vrednost hiše. To se jim seveda ni zdelo smiselno in so tudi oni začeli bankam in drugim ustanovam puščeti prazne hiše, čeprav so obroke lahko plačevali. Ko so družine prenehale s plačevanjem mesečnih obrokov za svoje hiše, se je tok denarja, ki je ključen za tak sistem, prekinil. Banke so obtičale s slabimi posojili, katerih niso mogli več nobenemu prodati. Velike finančne institucije, ki so tržili svoje nepremičninske sklade, so obtičale z brezvrednimi nepremičninami, katere niso ustvarjale nobenega prihodka, pa še prodati jih niso mogli nikomur. Vrednost točke nepremičninskega sklada je strmoglavila in investitorji, ki so se masovno zadolževali so ostali brez dobička ter z ogromnimi dolgovi, katerih niso mogli poplačati. V te tretje sodijo tudi velike državne organizacije, ki so imele vložene na trilijone dolarjev.

Posledice

Na udaru so bila najprej podjetja iz gradbenega sektorja ter investicijske banke povezane z nepremičninami. Slednje so sedaj imele v svoji lasti milijarde dolarjev posojil, katerih ni nobeden vračal. Niso mogle več dajati novih posojil, kar pa je bistveni vir dohodka za banke. Začele so bankrotirati ena za drugo (Lehman Brothers, Merrill Lynch, Fannie Mae, Freddie Mac, Washington Mutual, Wachovia, in AIG), kar je pripeljalo do kolapsa t.i. shadow banking system (SBS), ki je bil po pomembnosti skoraj na istem nivoju kot tradicionalne banke, saj je ravnotako posojal denar podjetjem in s tem doprinašale h gospodarstvu. Ko je SBS propadel, je bil to za ameriško ekonomijo hud udarec, saj se je trg posojil zmanjšal skoraj za tretjino. Tradicionalne banke niso imele dovolj kapitala, da bi zapolnile to luknjo. Potrebovali bi namreč leta močnih in stabilnih prihodkov, da bi lahko zadostile takemu obsegu povpraševanja. Poleg tega banke niso bile več tako naklonjene h kreditiranju podjetij, čeprav so bile nekatere relativno stabilne. Strah pred posledicami krize in s tem averzija do tveganja sta močno vplivala na prakso kreditiranja. Posojila pa so olje v motor gospodarstva vsake države in ko trg posojil zamrzne, se posledice čutijo v vseh panogah ekonomije, saj primanjkuje kratkoročnih kreditov ključnih tako za premostitve trenutnih likvidnostnih težav, kot za financiranje investicij in s tem rast podjetja. Finančne težave, ki jih je imel gradbeni, bančni in kasneje avtomobilski sektor so pripeljale do odpuščanja in s tem do visoke stopnje brezposelnosti (v času pisanja je bila okrog 10%). Zmanjšani družinski dohodki pomenijo manjšo potrošnjo, kar vpliva na nižje prihodke in slabše nadaljne investicije podjetij. Zaradi slabih poslovnih rezultatov so podjetja začela prodajati svoja sredstva, da so poplačale svoje obveznosti.  Delniški indeksi so padli, cene nepremičnin so se znižale za 20 in več odstotkov, BDP se je skrčil na komaj zaznavno rast. Ameriško dospodarstvo je izgubilo okoli 10 trilijonov dolarjev sredstev. Podobno se je dogajalo tudi v Evropi, kriza pa se je najbolj poznala v t.i. PIGS državah, od teh še posebej v Grčiji.

Odzivi na krizo

Ameriški FED je gospodarstvo stimuliral s finančno inekcijo v vrednosti 1000 milijard dolarjev z namenom ublažiti posledice krize. S tem je vlada predvsem kupila slaba nepremičninska posojila bank ter jih s tem nekoliko razbremenila. Skupaj s tem so obrestne mere spustili na najnižjo možno raven. Finančni stimulus naj bi:

• Odpravil kreditni krč
• Vlil zaupanje v finančni sistem
• Spodbudil gospodarstvo
• Povečal likvidnost podjetij

Finančna spodbuda je med strokovno javnostjo požela različne odzive. Kritiki so opozarjali predvsem na možnost hiperinflacije ameriškega dolarja in držanja pri življenju t.i. ”zombie podjetij”, ki predstavljajo le finančno luknjo brez dna. Poleg tega pravijo, da rešitve iz finančne krize ne morejo doseči z metodo ”klin se s klinom zbija”. Glede to, da je ravno prevelika zadolženost pripeljala do recesije, bi morali rešitev iskati v zmanjšanju zadolževanja, ne pa v spodbujanju le tega. Sedaj smo v letu 2010. Vplivi finančnih spodbud že počasi kopnijo, vendar nič ne kaže, da se bo Amerika kmalu izkopala iz recesije. Cene na trgu nepremičnin še vedno padajo, povpraševanje po hišah se še vedno ni ponovno ogrelo. Brezposelnost je še vedno na visokih 10%, novih delovnih mest pa kar ni na spregled. Delniški indeksi se še vedno niso stabilizirali v vsaj delno bikovski trend, zadnje analize in napovedi pa ne dajejo nič kaj veselo sliko.  Okrevanje ameriškega gospodarstva očitno ne bo tako hitro, kot so vsi potiho upali…

//