Dne 12.9.12 se je postavil mejnik, ki bo močno vplival na način reševanja finančne krize. Ne, ne govorim o predstavitvi novega Applovega telefona 5. generacije, temveč o razsodbi nemškega ustavnega sodišča, da je ustanovitev ESMja v skladu z njihovo ustavo, kar je prižgalo luč ustanovitvi zloglasne bančne unije. Kaj vse to sploh pomeni?! ”Pravšnji čas za nov blog post”, sem si rekel.
Za tako perfekten tajming sem še posebej vesel tudi zaradi naših politikov. Ti se bodo namreč lahko diskretno izobrazili od ”tam kar enega”, kar jim bo prav gotovo pomagalo pri nadaljnih TV nastopih. Njih sem imel v mislih tudi, ko sem razglabljal o naslovu objave, in mislim, da bo kar pravšnji.
Poglejmo torej kakšno je stanje
Dejstvo je, da so države prezadolžene in ne zmorejo plačevati svojih finančnih obveznosti. Nekatere so že globoko zabredle v insolventnost (Grčija, Portugal, itd), nekatere se temu nezadržno približujejo (Španija, Italija, Slovenija, itd). Takim državam grozi bankrot in odhod iz območja eura. Kaj narediti glede tega? Birokrati bi rekli, da je treba vzpostaviti kompleksne finančne mehanizme, ki bodo pomagali obubožanim državam, da se ponovno postavijo na noge. To v bistvu pomeni, da bodo vzeli davkoplačevalski denar in ga posodili (na koncu ga bodo morali kar dati) kritičnim državam. V tem sodelujejo vse države (tudi tiste, ki so že same globoko v dolgovih, vendar še ne bankrotirane), vlečni konj pa je seveda Nemčija. Pogoj za pridobitev finančne pomoči so surovi varčevalni ukrepi in reforme, ki jih morajo prezadolžene države brezkompromisno izvajati.
Zakaj ta koncept ne deluje…?!
Namen finančne pomoči je, da krizne države prebrodijo ‘trenutna težavna obdobja’ in da spravijo svoje finance v red. Sčasoma bi se obudila tudi gospodarska dejavnost in Grčija & Co. bi začeli vračati dobljena premostitvena posojila. Današnja kriza je izbruhnila leta 2008. Danes smo 2012. Že štiri leta poslušamo o insolventnosti Grčije in vedno znova o novih finančnih paketih tej državi. Danes je stanje te države popolnoma isto, kot pred štirimi leti: še vedno prezadolžena, še vedno insolventna. Začrtana politika torej ne deluje. Kako to?
Kot prvo se prezadolženosti ne more rešiti s še dodatnim zadolževanjem. ‘Klin se s klinom zbija’ v tem primeru ne deluje. Poleg tega to ne rešuje problema – samo odlaša ga na čas, ko ga bo še veliko težje sanirati. Piko na ‘i’ pa dodajo rigorozni varčevalni ukrepi (čeprav nujni), ki še dodatno krčijo gospodarsko dejavnost.
Zakaj vztrajajo!?!
Na ta način zahodnoevropske države (predvsem nemške) rešujejo svoje banke, ki so dajale Grčiji masovna posojila. EU dajo Grčiji denar s katerim Grčija popolača zapadle obveznsoti do bank. Banka svoje dobi (kljub negospodarnemu poslovanju), Grčija še vedno dolguje, s tem, da tokrat EU (po nižji obrestni meri) in ne bankam. To je torej prvenstveni namen – reševanje bank in ne države.
Poleg tega je alternativna rešitev (torej ne vztrajati več) nesprejemljiva: izstop Grčije in drugih iz euro območja.
Kaj je rešitev?
Edina stvar, ki lahko prereže ta finančni gordijski vozel je močna gospodarska rast, ki bo državi zagotovila dovolj prihodkov za poplačilo finančnih obveznosti. Za obujanje tako ohromljenega gospodarstva so potrebni koraki – odločne, zahtevne in težke reforme v stilu Nemčije pod vodstvom Schröderja. To so boleči ukrepi, ki pomenijo politični samomor (Schröder recimo ni bil izvoljen v naslednjem mandatu), vendar je treba gledati na državno dobro in ne na politično kariero (kaj ne, politiki?).
Potrebno so strukturne reforme: reforma trga dela, pokojninska reforma, zožiti javni sektor, tudi znižanje plač (ali vsaj njihovo zamrznitev – seveda v nekih sprejemljivih merah. Cilj torej ni zmanjšati kupno moč prebivalcev, temveč razbremeniti podjetja v teh težkih časih. Izkoriščanje v ta namen je seveda popolnoma nesprejemljivo. Ključna sta torej uravnotežen sistem in nadzor) znižanje davkov, podjetniške subvencije, itd. Pogoj, da vse te reforme obrodijo zdrave sadove (poleg delujoče pravne države 🙂 je urejen bančni sistem, ki predstavlja hrbtenico gospodarstva vsake države. Bančni sistem se v marsikateri državi utaplja v slabih posojilih ter se na vse pretege bori z nelikvidnostjo. Rešitev je (če izvzamemo neregulirano delovanje prostega trga 🙂 BANČNA UNIJA.
Bančna unija
Določa, da ECB (evropska centralna banka) prevzame nadzor nad vsemi bankami v EU –ju. Postavila bi se enotna bančna pravila za vse banke. Vloge v bankah bi bile zajamčene (do 100k €), ter vzpostavil bi se mehanizem za reševanje bank (kar v bistvu pomeni ena malo večja gora denarja, v katero bi morali prispevati vsi – Nemčija seveda največ). To bi povrnilo zaupanje mednarodnih trgov v €, kar bi znižalo ceno zadolževanja ter stabiliziralo trge. To je gigantski in izjemno zahteven projekt, ker bo za celotno izpeljavo bančne unije potrebno masivno usklajevanje med posameznimi državami članicami – vsem ta ideja seveda ne diši, ker pomeni predajo bančne suverenosti.
O ustreznosti posameznih sprejetih rešitev bi seveda lahko imeli vroče debate, ki bi se vile v neskončnost…
Aha! Še to…
- Fiskalno
Dotična beseda nikoli ne stoji sama za sebe – je v povezavi z drugimi besedami, kot so: fiskalna politika, fiskalna pravila, itd. Fiskalna politika opisuje način na katerega država zbira prihodke in trošenje le – teh. Fiskalna politika je politika upravljanja z državnim proračunom. Zanimivo se mi zdi, da vsi mahajo z glavo, ko g. Vizjak (minister za delo, družino in socialne zadeve) ni vedel odgovora na to vprašanje. Nobeden se pa ne zgraža, da odgovora ni vedel g. Vizjak (ista oseba), ki je bil v letih 2004 – 2008 minister za gospodarstvo…!?!
Razne Ekonomije 